S prijateljico smo bile na kavi, ko mi je ta ponovno omenila, da si res zelo želi imeti psa.
Morem reči, da res nisem poznala osebe, ki si ga bolj ne bi želel. Vedno ko je kdo v družbi imel psa, je ona vedno poskrbela za njega, pripravila oziroma priskrbela vodo, če smo bili kje zunaj, ga peljala na kratek sprehod, če smo bili v družbi preveč zagreti v pogovor, se s psom igrala med našim pogovorom. Tudi če je kakšen mimoidoči prišel mimo s psom, je kar obrnila glavo in usmerila pogled proti psu. Včasih je bila prav hecna. A sama je vedno pravila, da bi imela pasmo yorksire terrier, in ko je takšnega psa videla kje zunaj, je bila še toliko bolj pocukrana. Pravila je, da ji je yorksire terrier všeč ker je majhna pasma, in da ga načeloma lahko vzame povsod s sabo, saj ve, da z veliki psi, po navadi hitro kaj komplicirajo, še posebej ko želiš iti kam na dopust. Zato pa z manjšimi pasmami, vedno bolj tolerirajo. Yorksire terrier ji je bil tudi všeč ker je bil dolgodlak pes, in izjemno prikupni so se ji zdeli s čopom na glavi, čeprav je sama pravila, da bi svojega yorkija strigla in mu tako prikrajšala česanje in cufanje. So pa bili yorkiji znani po temu da so bili zelo prijazni morda nekoliko plahi psi. Ko sem jo vprašala, zakaj ga nima, pa je vedno pripomnila, da se boji da ne bo imela časa zanj. Ko mi je na to vprašanje že tretjič odgovorila, sem jo prekinila in ji povedala, da če bo tako razmišljala, ga res nikoli ne bo imela. Navsezadnje, si je želela ravno to pasmo, lih zaradi tega, da ga bo lahko imela povsod s seboj, čeprav tudi sama kaj dosti ne hodi naokoli.
Tako me je teden kasneje poklicala in povedala, da se je odločila da bo imela yorksire terrierja, in da ga gre naslednji dan iskat, ter če želim iti zraven. Seveda sem šla.…