Ko sem zanosila, sem si rekla, da si bom vzela stvari ‘na easy’. Brez pretiranega branja, brez analiziranja vsakega simptoma. A vse se je spremenilo, ko sem prvič odprla vodič za nosečnost po tednih. Kar naenkrat sem želela vedeti vse – kaj se razvija ta teden, kako velik je otrok, kaj čuti moje telo in zakaj.
Vsak teden je postal mali ritual. V nedeljo zjutraj sem si vzela deset minut, da preberem, kaj se dogaja. In čeprav sem si prej mislila, da bo to še en ‘to-do’, je postal to eden mojih najljubših trenutkov tedna. Zdelo se mi je, kot da se pogovarjam z otrokom. Zdaj imava 12 tednov, zdaj 17, zdaj 24. Čas je dobil obliko.
Nosečnost po tednih mi je dala občutek napredka, ko sem se počutila negotovo. Ko so se začeli dnevi z več utrujenosti, sem pogledala, kateri teden sem in si rekla – aha, to je čisto normalno. Nič ni narobe, samo del procesa je. In ta občutek, da razumem svoje telo, mi je dal moč in mir.
Tudi partner se je vključil. Skupaj sva spremljala razvoj, si pošiljala slike sadja, ki ponazarja velikost dojenčka, in včasih se smejala, kako neresnično je, da je zdaj velik kot bučka ali kokos. Ampak v teh malih norostih sva se še bolj povezala.
Nosečnost po tednih mi ni dala le informacij. Dala mi je občutek, da sem del čudovitega, logičnega in hkrati čisto svojega procesa. In čeprav bo otrok kmalu tukaj, vem, da bom te tedne, ta počasni ritem sprememb, še dolgo nosila v sebi.
Vsak teden me je učil potrpežljivosti, zaupanja in prisotnosti. V svetu, kjer se vse odvija hitro, je bila nosečnost po tednih moje sidro. Opomnik, da življenje raste počasi, tiho in čudežno, dan za dnem, teden za tednom.
Ko zdaj pogledam nazaj, razumem, da ni šlo le za spremljanje rasti otroka, ampak tudi rasti mene same.