Končno se je začelo pravo poletje. Poletni vrvež po ulicah, zvečer polni lokali, restavracije s terasami polno zasedene s katerih se sliši umirjena glasba. S prijateljico sva se sprehajali s sladoledom v roki in načrtovali potovanje, ki naju čaka v bližnji prihodnosti.
Rezervirali sva namreč deset dni v kraju, kamor moramo z letalom. Vprašala sem jo kaj vse misli vzeti s sabo od oblačil in če bo vzela tudi kompresijske nogavice za cirkulacijo po dolgem sedenju na letalu. Vesela je bila, da sem jo spomnila saj ona o temu ni razmišljala. Ker si jih tudi še jaz nisem kupila, sva se dogovorili, da gremo skupaj v trgovino in si jih kupimo. Ko sva naslednji dan skupaj prišli po kompresijske nogavice v trgovino, naju je prijazna prodajalka vprašala kakšno stopnjo kompresije potrebujeva. Povedali sva ji, da greva na pot z letalom in prodajalka je takoj vedela za katero vrsto nogavic gre. Izmerila nama je višine in obsege za dokolenke in že sva lahko izbirali barvo kompresijskih nogavic. Prijateljica se ni mogla odločiti katero barvo nogavic bi izbrala. Hotela je da ji ustrezajo na različne kombinacije oblačil. Gledala je modre rjave, bele, oranžne, črne in vijola. Naposled si je izbrala modro barvo, meni pa barva ni igrala nekega pomena, izbrala sem klasično rjavo kožno barvo. Tako sva se odpravili na blagajno in plačali vsaka svoje kompresijske nogavice in odhiteli še po drugih trgovinah z oblačili in kozmetiko. Ko sva tako vse nabavili sva se ustavili še na eni pijači, da malo prekontrolirava, če imava vse za potovanje.
Ugotovili sva, da sva pripravljeni za odhod. Čez dva dni sva imeli odhod iz letališča in dogovorili sva se, da se dobimo kar na letališču. Končno je prišel tudi ta dan. Zjutraj sem se prebudila kar brez budilke. Vstala sem in si naredila kavo ter pojedla skromen zajtrk. Odpeljala sem se na letališče in poiskala prijateljico. Stala je v podhodu in pomahala sem ji. Ko sem šla proti njej sem videla, da ima tudi ona obute kompresijske nogavice za na pot.
…