En dan sem šla peš iz službe mimo parkirišča in sem gledala po parkiranih avtih, kako so bili natrpani eden zraven drugega. razmišljala sem, kam gre ta svet, koliko imamo že te pločevine.
Nato sem v vrsti parkiranih avtomobilov opazila en zelo umazan oziroma se mi je zdel bolj prašen avtomobil in na njem je pisalo operi avto, zraven pa je bil narisan žalosten obrazek. Kar nasmehnila sem se in pomislila, na koliko avtomobilov bi lahko napisala to besedilo, saj so bili v večini vsi malo zaprašeni. Spomnila sem se, kako je bilo včasih pri nas doma ob nedeljah. Mama je rekla očetu operi avto, on pa me je vedno poklical, če mu lahko pomagam. Mama je kuhala kosilo in imela odprto kuhinjsko okno. Midva z očetom pa sva prala avto. Imela sva polno pripomočkov zraven od gobic, šampona za avto, pa pršilo za lesk armaturne plošče. Oče je imel nekaj, s čimer je mazal gume. Imeli smo prižgano radio in ob nedeljah je bila drugačna glasba na radio kot med tednom.
Vrtele so se čestitke in pozdravi poslušalcem. Med razmišljanjem sem že skoraj prispela do doma. Še nekaj korakov sem naredila in videla, da je mož že doma iz službe. Avto je bil namreč parkiran pred garažo. Ogledala sem si ga in videla, da je naš avto ravno tako potreben pranja kot ostali, ki sem jih videla. Hudomušno sem se nasmejala in s prstom napisala na šipo operi avto in zraven tudi narisala žalostnega emojija. Ko sem prišla v stanovanje, je mož že pripravljal kosilo. Preoblekla sem se in mu pomagala pripraviti solato, ter znositi pribor in krožnike na teraso. Mož je nekaj gledal po cesti in opazil , da mu na avtu nekaj piše.
Nagnil se je čez balkon in prebral. Hitro je spregovoril, kako so danes nevljudni in kaj pišejo po avtih. Nisem se izdala, samo sem se smejala.…